10. aprila 2008 mineva 73 let od smrti dr. Henrika Tume (1858 - 1935) po katerem nosi ime planinska koča na Slavniku, ki jo je zgradilo in jo upravlja Obalno planinsko društvo Koper. V letošnjem letu bomo obeležili tudi 150 letnico njegovega rojstva.V knjižici o Tumovi koči, ki je izšla ob njeni 50 letnici, je dr. Henriku Tumi posvečen daljši prispevek, avtorja Jožeta Kržiča.

ZAKAJ POIMENOVANJE KOČE PO DR. HENRIKU TUMI?

V kroniki lahko preberemo, da je takratni predsednik društva, dr. Viktor Vovk, na slovesni otvoritvi koče predlagal, naj bi se koča imenovala Tumova koča v spomin in priznanje znanemu ter nadvse zaslužnemu slovenskemu planincu, alpinistu, pisatelju in političnemu delavcu dr. Henriku Tumi (1858-1935). Predlog je bil z navdušenjem sprejet.

O LIKU DR. HENRIKA TUME

Ob proslavljanju častitljive 50-letnice Tumove koče na Slavniku je primerno, da vsaj s kratkim in poljudnim orisom, vendar z vsem dolžnim spoštovanjem počastimo spomin na dr. Henrika Tumo (1858-1935), po katerem se imenuje naša koča. V veliko čast si lahko štejemo, da nosi ta skromni planinski objekt ime po znamenitem človeku, resničnem velikanu slovenske politične, kulturne in planinske zgodovine, ki je dobršen del svojega življenja preživel na Primorskem (Postojna, Trst, Tolmin, Gorica). Veliko zaslugo za to poimenovanje ima prav prvi predsednik društva dr. Vovk. Čast torej, ki sedanjo in predvsem bodočo generacijo planincev na obalnem območju v mnogočem zadolžuje.

Pisati o liku in delu dr. Tume ob tej priložnosti je trikrat težko. Prvič zato, ker v tako ozko odmerjenem prostoru ni mogoče zaobjeti pomena in veličine njegovega dela, ne da bi predstavili čas, v katerem je deloval, čas, ki mu ni bil naklonjen in ki ga je Tuma tako izrazito presegal. Drugič zato, ker je v svojih delih želel ostati brezoseben, kot da je pomembno le njegovo delo samo; le-to pa vsekakor ni lahkotno branje slikovite, doživljajske in čustvene vsebine, kakršno srečamo v Kugyjevih delih, ampak prej resno znanstveno delo. Tretjič pa zato, ker bi z omejitvijo na samo planinsko plat njegovega delovanja resno prizadeli lik tega univerzalnega človeka.

Njegovi življenjski kronisti so zapisali, da je od matere podedoval zagrizeno delavnost, urejenost in skrbnost, trmo in skrajno resnicoljubnost, od očeta, sicer čevljarja češkega rodu, pa intelekt, revolucionarno naravnanost, globoko poštenost, nadarjenost za jezike (dopisoval si je z mnogimi znanimi politiki in planinci tedanjega časa v mnogih svetovnih in večini slovanskih jezikov) in glasbo. Čeprav sta mu bila najbližja zgodovina in jezikoslovje, se je odločil za študij prava, verjetno prav zaradi svobodomiselnih nazorov in zavzemanja za pravičnost.

Klasično dobo slovenskega planinstva označujejo tri velika imena: Frischauf, Kugy in Tuma. Širši javnosti je dokaj dobro poznan Kugy - tudi TV-nadaljevanka nam ga je še približala - medtem ko je dr. Tuma, ki mu je po zaslugah za razvoj planinstva najmanj enak, po krivici zapostavljen. V nekaterih slovenskih planinskih krogih se je udomačila predstava, da sta bila Kugy in Tuma, velikana Julijskih Alp, sicer sodobnika, oba rojena istega leta 1858, velika tekmeca ali celo sovražna nasprotnika. "Velika zmota" kot je dokazal dr. Miha Potočnik v svojem prispevku v Planinskem vestniku daljnega 1985 leta. Enemu je bilo v gorah v ospredju estetsko doživljanje, drugemu športno udejstvovanje z vsemi etičnimi in kulturnimi sestavinami. Oba sta se dobro poznala, se med seboj nadvse spoštovala ter enakopravno priznavala. Oba sta vredna enakega spoštovanja, morda pa nam je čustveni opisovalec in pesniški zanesenjak Kugy bližji in bolj pri srcu kot pa razumniški dr. Tuma.

Trajen spomenik v planinski kulturi in tudi v znanosti slovenskega naroda si je dr. Tuma ustvaril z deloma "Imenoslovje Julijskih Alp" in "Pomen in razvoj alpinizma". Zlasti zadnje, po katerem ga upravičeno štejemo za utemeljitelja alpinizma pri nas, je v svetovnih okvirih pomembno delo. Obema deloma je posvetil več kot 30 let načrtnega, sistematičnega zbirateljskega in raziskovalnega dela.

Pri imenoslovnem delu, ki je zahtevalo mnogo znanja filozofije, geografije in jezikoslovja, je pri preprostih ljudeh iskal ljudska imena in jih tako otel pozabi. Njegova zasluga je, da so se v zahodnem delu slovenskega etničnega ozemlja kljub hudemu potujčevanju ohranila pristna domača imena gora, ki se še danes uporabljajo. Kako dosleden pri zavzemanju za slovenski jezik je bil, kažejo nekateri življenjepisni navedki, da je v dolgoletni sodniški službi na Tržaškem in Goriškem kljub uveljavljeni italijanski praksi dosledno uradoval v slovenskem jeziku. Vsem svojim desetim otrokom je dal izključno slovenska oziroma slovanska imena. Veliki ljudje se pač izkazujejo z osebnim zgledom. Naj na tem mestu opozorimo, da je Tumovo delo na tem področju nadaljeval dr. Viktor Vovk, ki se ga prav tako hvaležno spominjamo kot pobudnika organiziranega planinstva na slovenski obali po vojni.

Po dojemanju gorništva, ki ga je idejno, poglobljeno filozofsko, sociološko in psihološko utemeljil v knjigi "Pomen in razvoj alpinizma", mu ni bil nihče dorasel. Ni pretirano, če rečemo, da ga po vsestranskem pristopu in sociološkem razumevanju planinstva kot objektivnega pojava v družbi še do danes na naših tleh ni nihče presegel.

Pomemben delež ima Tuma tudi v slovenski politiki na prehodu v prva desetletja prejšnjega stoletja kot član socialdemokratske stranke, zaveden Slovenec in borec za delavske pravice, zlasti ko je deloval na Goriškem. Zaradi svobodomiselnih nazorov je imel težave že v rosnih dijaških letih s pogostimi izključitvami iz šole. Svojo pokončnost, vztrajnost in visoko etično držo je v zrelih letih izkazoval kot večkratni poslanec v goriškem deželnem zboru. Za delavstvo in njegove pravice se je zavzemal tudi pri svojem odvetniškem delu. Znano je, da je kot odvetnik leta 1924 uspešno zagovarjal mlade slovenske revolucionarje, ki so preprečili orjunaško zborovanje v Trbovljah. Politiko je kot eden naših socialistov bolj leve usmerjenosti jemal kot nazor, dolžnost javnega delovanja, ne pa kot oblast. Morda je tudi zato na svoje politično delo pozneje gledal z razočaranjem v svojih spominih "Iz mojih let".

Tudi Planinski vestnik, glasilo slovenskih planincev, brez 30-letnega sodelovanja dr. Tume, od leta 1905 pa vse do smrti, ne bi postal za vse čase pomembna zakladnica planinskega gradiva in dragocena dokumentacija časa. Poleg planinstva pa se je v publicističnih prispevkih in javnih nastopih na zborovanjih loteval zelo različnih tem, tako aktualno političnih, znanstvenih s področja filozofije, sociologije, etike, religije, kot tudi čisto življenjskih, baje celo s področja spolnosti.

Tuma pa ni bil, kot bi se ob tem grobem orisu zdelo, samo globok mislec, človek naprednih demokratskih idej in dialektičnega pogleda na svet. Čeprav je bil v vsakdanjih rečeh po pripovedovanju svojcev izrazito nepraktičen, pa je to pomanjkljivost dodobra nadomestil z neko drugo prakso, namreč delovanjem na področju alpinizma. Njegovi prvenstveni vzponi so številni. Sam in prvi je preplezal severno steno Mojstrovke, skupaj s trentarskim vodnikom Jožetom Komacem pa je že leta 1910 kot prvi Slovenec preplezal slovito severno steno Triglava. Preplezal je stene Jerebice, Loške stene, Rombona, Velikega Špičja, Kanjavca; prečil grebene Bavškega Grintavca ter drugih trentarskih gora.

Naj si za konec za oris lika dr. Henrika Tume sposodimo misli dr. Josipa Tominška, ki mu jih je kot urednik Planinskega vestnika namenil ob smrti pred 72 leti, kljub temu da v mnogočem ni soglašal z njegovimi nazori: "Bil je najmarkantnejši zastopnik, najvidnejši reprezentant našega planinstva doma in po svetu. Z njegovo osebo smo Slovenci leta 1934 v Mednarodni uniji planinskih zvez stopili prvikrat na plan. Naša dolžnost je, da njegova dela privedejo k zaključku njegovi nasledniki, več jih mora biti, da do neke mere odtehtajo njegovo vsestranost. Izreden človek je bil Tuma, odličnih lastnosti. Imel je tudi slabosti, saj je bil človek, a te so v njem pognale najbolj, ker je svoje prave zmožnosti hotel izčrpati do skrajnosti. Svet ga je sodil, da je čudak, toda, ali ni vsak izredni človek čudak?!"

In še misel dr. Toneta Strojina, dobrega poznavalca in avtorja monografije o Tumi: "Narodno zaveden in svetovnonazorsko pred mnogimi si je dvakrat težje utiral življenjsko gaz. Pregazil jo je moški, čeprav so bili nekateri zameti globoki. Ne dajmo, da njegovih izgaženih stopinj preveč ne zamete čas!" Tak Tuma pomeni simbol. Več kot človek iz množice. Narod, ki izgubi svoje simbole, maliči svoje vrednote. In v zapisu v zborniku našega društva ob 40-letnici delovanja: "Zadnje besede o slovenstvu in slovenskem narodu žal ni dorekel, čeprav mu je bilo naklonjeno dolgo življenje, da je lahko primerjal različna narodova obdobja med seboj. Neizpolnjen je ostal njegov sen o Trstu kot slovenskem oknu v svet in o univerzi, taki, kjer bi pripadniki dveh sosednjih narodov prosvetljevali Ijudstvo ob Adriji, dalje o Trstu kot slovenskem glavnem mestu, saj tudi Ljubljana za slovenstvo v takratnih časih ni veliko pomenila. Zakaj se ob prevratu nismo bolj prebudili, kot smo se, je žal ostalo zamujeno. Tumova koča na Slavniku gleda daleč od mestnega vrveža pristaniškega mesta ob Jadranu. Prav zato je dr. Viktor Vovk predlagal poimenovanje koče na Slavniku po Tumi v spomin nanj, slovenski zgodovini v opomin, prihajajočim rodovom pa v vodilo."

Vse, kar je Tuma začel, je bilo fundamentalno za kulturo gorništva, vse to zavezuje k izpopolnitvi, dopolnitvi in posodobitvi. Nedokončano Tumovo delo opozarja na zadolžitve slovenske planinske organizacije in vidnih posameznikov v prihodnje. Ne bo lahko, kajti sodobni čas, zaznamovan z globalizacijo, tekmovalnostjo, potrošništvom, pomanjkanjem časa in vsakršno površnostjo in brezbrižnostjo, zlasti na duhovni ravni, ni najbolj naklonjen tako vseobsežnemu pojmovanju planinstva, kot ga zasledimo pri Tumi. Vsekakor bi bil Tuma spričo svoje delavnosti in plemenitega stremljenja, ki ni dopuščalo raznih človeških slabosti, današnjemu času zelo strog sodnik.

20.junij 2008  Slike:

Srečanje v spomin dr. Henrika Tume ob njegovi 150-letnici rojstva v Tumovi koči na Slavniku

 9. julija bo minilo 150 let od rojstva dr. Henrika Tume. Zato je Obalno planinsko društvo Koper v počastitev obletnice pripravilo zanimivo prireditev v svoji koči na Slavniku, ki so jo pred 51. leti poimenovali po njem, »v spomin in priznanje znanemu in nadvse zaslužnemu slovenskemu planincu, alpinistu, pisatelju in političnemu delavcu«, kot je dejal predlagatelj, takratni predsednik koprskega planinskega društva dr. Viktor Vovk.  

V prelepem poletnem večeru s čarobnim pogledom na Tržaški zaliv se je v koči zbralo lepo število predstavnikov primorskih društev in domačega društva ter sorodnikov dr. Tume. PZS je zastopal njegov predsednik Franc Ekar.

Namen prirediteljev, da s srečanjem dodajo kamenček v mozaik ohranjanja dediščine planinstva na Slovenskem in na Primorskem, ki ostaja prav v času vsesplošne globalizacije pomembna dejavnost, je bil dosežen.

Prisotni so z zanimanjem prisluhnili zgodovinarju dr. Branku Marušiču, izjemnemu poznavalcu dr. Henrika Tume. Tumo je predstavil z znanstveno natančnostjo in argumentirano opisal njegovo obsežno delo na mnogih področjih, od politike, publicistike do botanike in ga predstavil kot slovensko zavednega politika in izjemnega naprednega domoljuba.

Naš alpinist Fulvij Živec je predstavil dr.Tumo kot planinca in alpinista ter njegovo publicistično dejavnost na tem področju.

Vnuk dr. Henrika Tume Dušan Tuma pa je pripovedoval o tem, kako se ohranja v družini spomin na deda in ga poslušalcem na zanimiv način, skozi drobne življenjske zgodbe, približal po vsakdanji človeški plati.

Hkrati so se prireditelji spomnili dr. Viktorja Vovka, pobudnika organiziranega planinstva v Slovenski Istri, prvega in dolgoletnega predsednika našega  planinskega društva ob njegovi 40-letnici smrti (več o njem v jeseni)  ter Vinka Lovrečiča.

S tem so zaokrožili obeleženje spomina na pomembne može, ki so prispevali velik delež k slovenski planinski zgodovini, na može brez katerih planinstvo v Slovenski Istri ne bi bilo to, kar danes je, ter tako izpolnili vsaj delček svojega dolga do njih. Ali kot je dejal predsednik PZS Franc Ekar: Brez preteklosti ni ne zanesljive sedanjost, kot tudi ne inovativne in trdne prihodnosti. Znati moramo ceniti, spoštovati in upoštevati bogata in plemenita dejanja naših planinskih prednikov, kajti to so bili temelji in osnove slovenskega planinstva in PZS, ki sta dohitela in tudi prehitela  mednarodno razviti planinsko alpinistični svet.

Program so popestrili zvoki kitare Jana Gombarja in branje odlomkov iz Tumovih in Vovkovih del.

Fulvij Živec: Dr. Henrik Tuma kot alpinist

Dobil sem nalogo, da ob stopetdeseti obletnici rojstva predstavim Tumo kot alpinista. Na videz preprosto.Obstajajo zapiski, dodaš za ščepec letnic, primešaš nekaj povezovalnih besed in župa je skuhana.
Vrednotenje stvari skozi prizmo časa je vedno težko. Debelejša kot je ta prizma, težje je. Res se lahko pojavijo zanimivi optični učinki, vendar je realna slika vedno izkrivljena.
Obstaja še ena težava. Ob visokih jubilejih ljudje navadno pričakujejo govore v presežnikih. Jaz osebno jih ne maram, ker me preveč spominjajo na potrošniško kulturo, kjer gnilo jabolko ponujajo kot najbolj sočno, saj tudi je! Toda problem nastane, ko se artikel sreča z okusom.
Tudi vrednotenje stvari se s časom spreminja. V dobi Tume je bil alpinizem tudi kultura, kjer so bili pomembni vrhovi, torej gora z vsem, kar spada zraven. Nekoliko pozneje, ko so bili vrhovi doseženi, so stopile v ospredje stene, moja generacija je plezala smeri, danes pa plezajo le še številke.
Vabim vas, da stopimo v časovni stroj, zavrtimo uro nekoliko nazaj, in ko bomo spet izstopili, bomo ugotovili, da smo živeli nekoliko dlje, kot nam kaže koledar. 
Dr. Henrik Tuma je bil rojen leta 1858. Le leto prej (1857) je bil v Londonu ustanovljen Alpine club. To je bil čas, ko so nekateri alpski štiritisočaki še čakali, da nanje stopi človek.
Umrl je leta 1935, ko sta Rudolf Peters in Martin Maier preplezala severno steno Grandes Jorasses, torej v času, ko se je že krepko uveljavila šesta stopnja. Za njen uradni začetek štejemo leto 1925, ko sta Solleder in Lettenbauer preplezala severozahodno steno Civette v Dolomitih.
Tumo lahko štejemo kot enega od začetnikov slovenskega alpinizma. V gore je začel zahajati že leta 1873.
V letih od 1881 do 1883 je prehodil Salzkammergut (južna stena Dachsteina, severna stena Schafberga) in vzhodno Tirolsko. Alpinistične tehnike se je naučil pri Nemcih.
Za tem je prehodil del Ogrske in del Karpatov.
V letih od 1886 do 1887 je bil na Triglavu, Mojstrovki (severna stena), Vernarju kot prvi turist.
V letih od 1888 do 1890 je bila na vrsti Istra (Učka, Risnjak), od 1890 do 1894 goriške planine, od 1895 do 1906 Karnijske in Julijske Alpe.
Opravil je tudi nekaj zimskih pristopov, takrat prvi in edini pri nas.
Leta 1907 je začel sistematično obdelovati Julijske Alpe z namenom, da zbere in si zapiše pristna ljudska imena gora in dolin. To delo je zahtevalo od njega ogromno časa in truda. Na turah so ga spremljali domači vodniki, lovci, pastirji, tako da je prišel do imen iz prve roke. Čas, ki mu ga je dopuščalo delo, je izkoristil za alpinizem.
V letih od 1909 do 1913 je preplezal Jerebico po dveh smereh, Veliki vrh s severa, Loško steno, južni greben Bavškega Pelca, severno steno Lop in Velikega Špičja, severno steno Trentskega Pelca, severozahodno steno Strugove špice, severno steno Triglava (1910) in Škrlatice, Prisojnik skozi okno, Mangrt z vzhoda in Jalovec z zahoda.
Plod tega truda je bilo »Imenoslovje Julijskih Alp«, ki je izšlo v letih od 1928 do 1929, leta 1930 pa v ponatisu v posebni brošuri.

Tuma je v hribe hodil z vodniki, v skladu s časom, v katerem je živel, veliko vzponov pa je opravil tudi sam.

Takole je o Tumi povedal njegov sodobnik dr. Julius Kugy:
»…Spomniti se moram še enega moža, ki je kakor jaz skoraj petdeset let hodil po teh gorah, pa vendar samoten in molčeč, tako da so vedeli zanj samo redki… Marsikaj je Tuma že razjasnil, uspeh pa je zakopal globoko v samega sebe… V vprašanjih imenoslovja bo dr.Tuma, tako mislim jaz, prvi poklicani…« 

Poglejmo še malo v brstične dneve našega alpinizma. Pred prvo svetovno vojno se pojavi skupina »drenovcev«, katere idejni vodja je bil Bogumil Brinšek. Poleg alpinizma in smučanja so odkrivali tudi jame.
Prva svetovna vojna je v alpinizmu naredila veliko vrzel.
Leta 1921 je bil pri nas ustanovljen Turistovski klub Skala, v okviru katerega je alpinizem dobil moderno podobo.
Če lahko pri drenovcih govorimo o brstenju, so pri skalaših popki zacveteli.
V tem obdobju so bili postavljeni temelji slovenskega alpinizma, ki stojijo na treh knjigah.
Tumova knjiga »Pomen in razvoj alpinizma« iz leta 1930 predstavlja filozofsko stran.
Mirko Kajzelj je leta 1932 z delom »Naš alpinizem« opravil inventuro narejenega.
Mira Marko Debelakova pa je leta 1933 s priročnikom »Plezalna tehnika« dodala tehnično osnovo za tiste, ki so se podajali v stene. 
V zgodbi sem se izogibal zvenečim besedam. Skušal sem ostati zvest Tumi samemu, saj je svoj alpinizem označil takole:
»Alpinizem mi je bil vedno edina tolažba v vseh nezgodah, političnih in zasebnih.« 

No, in za konec še cvetka z domače lehe:
Veliki ljudje vidijo preko svoje dobe, zato postanejo nesmrtni, z njimi se lahko pogovarjamo v vseh časih.

In kaj nam danes pripoveduje Tuma alpinist?
Za tiste, za katere alpinizem niso le številke, je še vedno zanimiv sogovornik!