Tomaž sreča Jankota. »Kakšne načrte imaš danes?« Preden uspe Janko odpreti usta pravi: »...pusti, pusti, grem s tabo!«
Slavko se potoži Aldotu. »Gužva, gužva. V ponedeljek in torek smo vozili po Obali, v četrtek bo Učka, v petek Novi grad, v soboto skočimo na Kras, nedelja društveni izlet....« Aldo ga prekine. »V ponedeljek pa žena na sodišče s predlogom za ločitev«. Slavko zaskrbljeno: »Ni izključeno«. Aldo ga potolaži : »Prosi ženo še za malo razumevanja in potrpljenja, saj je odhod že blizu. Po vrnitvi bo spet vse bolj mirno, imel boš čas zanjo pa še ponosna bo, da si uspel«. Slavko se vidno pomirjen nasmehne, Aldo pa : »...samo ne smeš ji takoj povedati, da gremo naslednje leto na Nordkapp.«
Drvi Slavko z veliko hitrostjo od Livad proti Buzetu. Goni kot zmaj. Tik za njim, kot senca prilepljen nanj, piha Janko. Čez čas pravi: »Slavko, bojim se, da bo dež, neke kaplje padajo po meni«. »Brez skrbi Janko«, odvrne Slavko, »vreme bo držalo, samo jaz malo švicam.«
Med pripravami je cela ekipa opravila temeljit zdravniški pregled. Po opravljeni ciklometriji zdravnik, skoraj začuden, komentira rezultate starejšega mladinca Tomaža. »Vi ste pa medicinski fenomen! Pod obremenitvijo se vam vsi parametri bistveno izboljšajo, celo nekoliko povišan pritisk se normalizira«. Tomaž zadovoljen primaha domov, saj se že vidi v Parizu. Žena, ki bi ga rada večkrat videla doma, se pozanima za njegovo zdravstveno stanje. »Odlično«, pravi Tomaž, »samo malo povišan pritisk«. Žena pa: »ti je predpisal kakšno zdravilo?« Tomaž pa kot iz topa: »Seveda, bicikel!«
Nanese debata na hrano in vsi so polni modrosti o pravilnem načinu prehranjevanja pri športni aktivnosti. Večina postavi na zatožno klop meso in ko Nevijo vidi, da napadajo njegovega najboljšega prijatelja, ga energično zagovarja. Ker za njegove argumente ni pravega razumevanja pribije: »Veste kaj, doma imam odlične klobase in moram jih pojest, pa če so zdrave al ne, vi pa kur česte«. Pomoč prijatelju je naša prva vrednota, zato predlagamo: »Poslušaj Nevijo, povabi nas domov. Mi se bomo žrtvovali in ti pomagali pojest klobase, zakaj bi se mučil sam!«
Nevija, društvena tajnica, navdušeno pripoveduje Aldotu. »Veš, včeraj sem vozila proti Šmarjam, pa se mi je snela veriga. Ravno si umažem prste, že pridrvi Slavko in v trenutku odpravi problem.« »Brez skrbi Nevija. Moji fantje so stalno na terenu. Če se ti še kaj zgodi, samo malo potrpi. Na vseh cestah v okolici Kopra, bo najkasneje v pol ure mimo pridrvela naša patrola.«
Nekateri člani ekipe so trenirali skoraj cel teden. Na društvenem izletu v nedeljo nekdo sprašuje: »Fantje, kam gremo jutri?« »Jaz gotovo nikamor«, pravi Nevijo. »Žena mi je zjutraj dala ustno odpoved, v naslednjih dneh pa pričakujem še pismeno.«
Slavko sreča Benota. »Si ti morda včeraj gnal proti Šmarjam?« ga vpraša. Beno pritrdi. Slavko se opravičuje. »Se mi je zdelo. Oprosti, ker te nisem niti pozdravil, sem imel težave z vidom. Ti si verjetno šibal gor petindvajset na uro, jaz dol petinšestdeset, pri devetdesetih, pa jaz niti za puncami ne upam pogledat!«
Trening je peklenski, ekipa vozi in vozi. Potijo se proti vrhu Učke. Cesta je strma, kot da bi jo neznane barabe ponoči pokonci postavile. Pa modruje Nevijo: »Če bo proti Parizu tako, bo treba začet molit, moram preskbet rožnkranc«. »Ni treba«, nekdo pripomne, »boš lehko rabo kadeno vod bičiklete!«
Božena pri kosilu omeni. »Včeraj
sem srečala Sergiota, okrog enih je z veliko vnemo gnal
v klanec proti bolnici.« »Pa saj je bilo preko 32
° v senci, kako vzdrži takšno vročino?«
se čudi Aldo. »Kaj pa je to zanj, kaj ne veš,
da je on navajen bos hoditi po žerjavici!«
Začetna stran |
Predstavitev odprave |