Aldo Zubin med najzaslužnejšimi prostovoljci leta 2013

V torek, 3. decembra 2013 je v dvorani Državnega sveta potekala podelitev plaket Državnega sveta najzaslužnejšim prostovoljcem za leto 2013. Med letošnjimi prejemniki tega visokega priznanja je tudi predsednik OPD Koper Aldo Zubin. Našemu Aldotu iskreno čestitamo ! (vv)

http://www.ds-rs.si/?q=node/4226

» PROSTOVOLJSTVO JE AKTIVNOST, KI NAS ZBLIŽUJE IN PODIRA VSE OVIRE, PRED KATERIMI SO SE DRUGI USTAVILI.«

Tako je napisano na plaketi Državnega sveta najzaslužnejšim prostovoljcem za leto 2013, ki jo je prejel naš predsednik ALDO ZUBIN. Če za koga, zanj to še kako drži!! Dvanajstim prejemnikom je plakete podelil predsednik DS Mitja Brvar.  

ALDO, NAŠE ISKRENE ČESTITKE, Z OBLJUBO, DA TI BOMO ŠE NAPREJ POMAGALI URESNIČEVATI ZAMISLI! PONOSNI SMO NATE IN TVOJE DELO !!

Aldo je na vprašanja PZS (Zdenka Mihelič) takole odgovoril:

– Kaj vam pomeni nagrada?

Neizmerno vesel sem in izjemno počaščen, da sem bil na predlog predsedstva PZS med množico prizadevnih in zaslužnih planinskih delavcev izbran za prejemnika tako visokega priznanja. V mojem prostovoljnem delu nisem nikoli naredil niti koraka z mislijo, da bi to lahko bilo deležno posebne pozornosti. Dejstvo sicer je, da res posrečen slogan PZS “Planinstvo kot način življenja” pri meni drži sto odstotno, kar pa povzroča moji nadvse potrpežljivi ženi, otrokom, predvsem pa mojim čudovitim in zvestim sodelavcem resne težave. Oni bi morali dobiti vsa mogoča priznanja, jaz pa najstrožjo kazen, ker jim ne dam miru. Moji dragi ženi z menoj nikoli ni bilo lahko. Vidiva se v glavnem samo zjutraj in zvečer, pa še za kosilo, če sem slučajno v Kopru (takrat običajno dežuje). Po celodnevnih »manevrih« ponoči spim kot ubit (če nisem bolan). In kaj naj poštena žena počne s takim možem? Večkrat sem pomislil, da se bo na vratih vsak trenutek pojavil poštar s kuverto sodišča, zadeva: predlog za ločitev.

Tudi otroka sta že od mladih nog v »plesu«, prav mojim najdražjim sem pri zahtevnih projektih npr. kolesarskih odpravah v Budimpešto, Pariz in Bruselj zaupal zahtevne naloge.

Če se malo zresnim; občutek, da je nekdo opazil tvoje delo in da ga celo ceni je fantastičen, vsem, ki ste pri tem predlogu sodelovali in vsem, ki ste mi v dolgih letih skupnega dela pomagali, iz srca hvala!

– Kaj vam pomeni prostovoljstvo?

Prostovoljstvo je zame postalo nekakšen način življenja, saj sem se z njim srečeval že v mladosti, aktivno in nepretrgano pa se mu posvečam zadnjih 30 let, v glavnem na področju planinstva. Največje zadovoljstvo mi pomeni skupno delo z zagnanimi planinskimi tovariši, zato to dragoceno plaketo vidim tudi kot priznanje mojim prijetnim, nepogrešljivim in nadvse zvestim sodelavcem, saj smo vse uspehe, ki so tudi moji, dosegli skupaj. Ena mojih napak je tudi vedno prisotna želja, da bi naredil čim več stvari hitro in dobro, kar pa običajno ni mogoče. V tej ihti sem lahko koga nehote prizadel, za kar se iskreno opravičujem. Za svoja prizadevanja pa sem bil vedno bogato poplačan in sicer v valuti, ki nikoli ne izgublja vrednosti, prav nasprotno, v kriznih časih jo hitro pridobiva – prijateljstvu. S prijatelji se srečujem doma, na domačem društvu, v okviru MDO, na PZS, v istrskem zaledju, v uradnih institucijah in drugih prostovoljskih organizacijah, pri čezmejnem sodelovanju, predvsem pa na planinskih in kolesarskih poteh širom naše lepe dežele, pa tudi daleč izven naših meja. In na pobudo prijateljev sedaj v rokah držim to zame izjemno dragoceno priznanje! Le kaj bi v življenju brez prijateljev?

– Sami ste poleg prostovoljnega vodništva zelo aktivni predvsem na področju turnega kolesarstva in planinskih poti. Kako vidite vlogo današnjih markacistov? Se vam zdijo dovolj spoštovani?

V planinstvu smo markacisti nekakšni »fizični delavci«, kar v teh časih ni vloga, ki bi na družbeni lestvici kotirala posebej visoko. Ker pa delamo za »dušo« in ne za denar menim, da opravljamo častno in koristno delo, še posebej tisti na zahtevnih in nevarnih terenih v visokogorju. To nam večina uporabnikov tudi priznava in nam je za naše napore hvaležna, nekateri pa tako kot vse ostalo, tudi tega dela ne znajo ceniti in mislijo, da so poti nastale in se vzdržujejo kar same od sebe. Nekateri, tudi tujci, bi jih brez predsodkov koristili za lastne komercialne namene brez kakršnega koli prispevka v delu ali sredstvih. Podcenjevalni odnos nekaterih uporabnikov se na primer kaže tudi pri uničevanju narave po raznih bližnjicah in drugih izsiljenih poteh.

– Kako vidite vlogo planinstva in planinskih delavcev prostovoljcev v današnjem svetu?

V današnjem svetu, ki postaja posebej do šibkejših vedno bolj surov in nepravičen je delo prostovoljcev vedno bolj dragoceno. Osebno najbolj cenim in občudujem prostovoljce v humanitarnih dejavnostih in pri reševanju življenj, kjer na prvo mesto postavljam prav reševalce v gorah, ki pri svojem plemenitem delu včasih žal žrtvujejo tudi svoja življenja. Vendar je tudi vsa ostala prostovoljska dejavnost v okviru planinstva vredna spoštovanja in podpore. Današnjo precej razvajeno populacijo, posebej mladino, ki je zrasla v relativnem blagostanju, danes pa se marsikomu podira svet, lahko opozarjamo na vrednote trajne vrednosti v življenju in v medsebojnih odnosih. Na neprecenljivo vrednost narave od katere smo se žal precej odtujili in na spoštljiv odnos do okolja, še posebej v občutljivem gorskem prostoru. Zelo pomembna je skrb za planinsko infrastrukturo ter usposabljanje planinskih kadrov in obiskovalcev za varen obisk gora v razno raznih oblikah.

– Kaj lahko vsak izmed nas prispeva v svetu prostovoljstva?

V svetu prostovoljstva so možnosti delovanja praktično neomejene, vsak si lahko najde svoje področje delovanja, vsak lahko po svojih močeh prispeva malo ali veliko, najmanj pa optimizem, veselje in prijazno besedo v vsakdanjih medsebojnih odnosih. Ob tem se moramo zavedati, da je tudi najmanjši prispevek neprecenljive vrednosti, nekdo nam bo zanj gotovo hvaležen in to je naše plačilo.

V prostovoljstvo se običajno vključimo iz veselja do dela z ljudmi in za ljudi, ko pa postanejo aktivnosti obsežne in zahtevne, to ni več samo veselje, ampak je to vsaj za bolj izpostavljene člane organizacij obveznost in obremenitev; takrat se včasih prikrade misel: preveč je vsega, kaj ne bi nehal? Ker sem zahteven do sebe, pa tudi od sodelavcev pričakujem veliko, sem se s tem večkrat srečal. Takrat se mi pred očmi prikažejo slike nepozabnih skupnih doživetij in sence zbledijo. Ko pa se ti zgodi to, kar se je pravkar zgodilo meni, dvomov v trenutku ni več; prijatelji, iz srca hvala! Izplačalo se je, če bo zdravje, bomo še dolgo skupaj.

– Kje vidite še največje izzive za prihodnost – tako na osebnem področju, na področju planinstva in prostovoljstva ter v današnji družbi?

Sam si najbolj želim, da bi mi še v bodoče zdravje dobro služilo, da bi lahko skupaj s svojimi čudovitimi sodelavci še kaj prispeval v izredno pisan mozaik planinskih dejavnosti na slovenskem in tudi izven naših meja.

Čaka nas še veliko dela s članstvom, posebej mladino, v društvih in na nivoju PZS. Marsikaj bi bilo potrebno urediti tudi na normativnem področju ter pri zagotavljanju materialnih pogojev za naše delo, saj živimo v času vedno novih izzivov, ki jim moramo slediti, kot so to znali naši predhodniki, tudi skozi viharne čase naše 120 letne zgodovine.

V družbi pa je potrebno delati na povečevanju ugleda in zagotavljanju primernih možnosti delovanja, predvsem pa pričakujem malo več medsebojnega spoštovanja in hvaležnosti do vseh »delavcev brez plačila«.