“Danica Blažina – hvala za vse”

Vsak človek je zase svet,
čuden, svetal in lep
kot zvezda na nebu …

Tako pravi pesnik Tone Pavček.
In prav takšna je bila tudi Danica Blažina (rojena Pajer), od katere se danes poslavljam v imenu Obalnega planinskega društva Koper – svetel, lep in samosvoj svet.

Do svojega 97. leta je živela s svojim pokojnim možem Sandijem v Semedeli tik ob morju, a njeno srce je bilo vedno povezano z gorami. Veliko svojega življenja je preživela v plezanju po visokogorju, celo v Himalaji. Njuno življenje nam je lahko v navdih in spomin, kako veliko zmore človek, kadar ga vodi ljubezen do narave in ljudi.

Ob njeni 90-letnici smo zapisali:
»Visoka in vitka, prav nič okornih korakov, sprejme in pozdravi obiskovalce, ki jih ni malo. Saj jo imamo vsi radi – njeni plezalci, gorniki, planinci in neplaninci, njeni sosedje – zaradi njenih vrlin. Ustvarjanje topline doma, modrost in neomajni optimizem so še vedno stalnice.«
In prav takšno jo bomo za vedno ohranili v spominu.

Čeprav je življenje Danice Blažina – častne članice Obalnega planinskega društva Koper – morda na videz potekalo nekoliko v senci njenega dolgoletnega zakonskega sopotnika, znanega alpinista Sandija Blažine, je bila resnica daleč od tega, saj še zdaleč nista bila eno. Danica, prijetna, morda nekoliko zadržana in včasih preskromna, je bila hkrati odločna, vedno s svojim lastnim mnenjem, dobrohotnim nasvetom in prodornimi mislimi. Njena življenjska pot je bila bogata po športni in duhovni plati.

Že leta 1949 se je prijavila na prvi ženski državni tečaj alpinizma v Vratih in se zapisala v prvo povojno generacijo uspešnih slovenskih alpinistk. Bila je članica AO Univerze, plezala s takrat znanimi alpinisti ter preplezala nekatere prvenstvene smeri. Ženske alpinistke so bile v tistih časih redke. Z nekaterimi alpinistkami so orale ledino ženskega alpinizma. Danica nikoli ni pozabila poudariti, da jih plezalski kolegi tudi v »novih povojnih časih« niso jemali povsem resno in še manj enakopravno. Z veseljem, a z nekoliko trpkosti, je rada povedala anekdoto:
Ko je po preplezani Herletovi smeri v severni steni Ojstrice prišla v prostore društva in presrečna povedala novico, je Belač ves nejevoljen dejal: »Kaj pa je to? Saj ta smer nič ne velja, če jo plezajo babe.«
A Danica se ni ustavila – šla je naprej, vedno višje. Še posebej kasneje, ko je postal njen stalni soplezalec Sandi Blažina in kmalu tudi zakonski sopotnik, sta opravila mnoge vzpone. Naštevanje bi bilo predolgo, a mimo preplezanega Čopovega stebra ne moremo – velik podvig za tiste čase. Za Pavlo Jesihovo je bila prva ženska v tej smeri.

Po rojstvu hčerke Neve se je Danica posvetila družinskemu življenju in s tem Sandiju nesebično omogočila nadaljevanje alpinistične poti in odhajanja na odprave. A goram se nikoli ni odpovedala in tudi plezanju ne, saj so skupaj kot družina ostali povezani z gorami in naravo, hčer Nevo pa sta starša vpeljala v čare plezarije.

Z vso zagnanostjo se je vključila v športno in planinsko življenje na Obali ter kot prostovoljka predajala svoje znanje in izkušnje drugim, najraje mladim.
Še posebej viden je bil prispevek Danice Blažina v Obalnem planinskem društvu Koper, predvsem v njegovem mladinskem odseku. V kronikah planinske skupine najmlajših planincev razberemo, da je kar petnajst let sodelovala na tedenskih poletnih taborih najmlajših. Vodila je malo planinsko šolo in bila odgovorna za izlete. Učila jih je pravil varne hoje v hribe in osnovnih veščin plezanja, hkrati pa jim je s svojim vzorom vcepljala odnos do narave in gora ter jih učila domoljubja. Veliko je bilo otrok in mnogi se je še kako radi spominjajo.

Za svoje delo je prejela Zlati častni znak Planinske zveze Slovenije (PZS), ob njeni 80-letnici pa Spominsko plaketo PZS. Ob tem je povedala: »S priznanjem so mi predlagatelji – soplaninci iz OPD Koper – priznali moje delo. Povedali so mi, da cenijo to, kar sem s prostovoljnim delom naredila za razvoj planinstva. Lahko sem dajala, ker sem tudi sama dobivala. Neizmerno sem vesela, da sem svoje izkušnje lahko prenesla na mlajši rod. To me osrečuje in mi osmišlja življenje.«

Na razstavi s pomenljivim nazivom »Korajža je ženskega spola«, ki so jo pripravili v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani leta 2018 kot poklon vrhunskim alpinistkam, je bila vloga Danice Blažina prepoznana kot pomemben začetni člen razvoja povojnega ženskega alpinizma. Za izjemen življenjski opus pa so ji leta 2019 podelili Priznanje PZS za življenjsko delo v alpinismu. Obe prireditvi je obogatila z iskrenim in živahnim nagovorom ter nam z velikim zanosom in žarom predala ljubezen do narave, še posebej do gora.

Pred dvema letoma, ko se je poslednjič udeležila društvenega občnega zbora, nam je zabičala, naj optimistično zremo v življenje in aktivno sodelujemo.

Danico smo doživljali kot avtoriteto v najširšem in najžlahtnejšem pomenu besede. Takšna bo ostala v naših srcih.